Društvo za raziskovanje jam Bled

ZGOVORNA TIŠINA

 

Ko sem prijatelje jamarje na naših rednih sredinih zasedanjih prvič povprašal po Breznu pod Oblekom, so po večini le  zmajevali z glavo in odgovarjali v stilu: “Pozabi!” ali pa: “Najmanj trikrat smo bili že tam okoli - z specialko, kompasom in opisom poti - pa nismo našli ničesar breznu podobnega!” Priznam, fantje so mi takrat skorajda pobrali ves pogum in iskanje jame sem nameraval  pomakniti tja na konec poletja, češ, “če mi bo slučajno ostalo kaj časa!”

 

Vendar pa je čudovito zrisan načrt, ki sem ga fotokopiranega vselej nosil s seboj v hlačnem žepu, deloval name skorajda hipnotično. Najti najglobje brezno na Mežakli, takšnega z nam jamarjem tako privlačnim “vprašajčkom” narisanem pri najnižji točki jame, pa k sreči ni bil samo moj sen.

 

Dolgolasi korenjak, kateremu se imam zahvaliti, da že nekaj let svoj prosti čas zapravljam z jam®arijo, se je bil zopet pojavil z eno svojih navidez “norih” idej, katere pa,  izgovorjene iz njegovih ust, navadno sploh ne zvene več tako stripovsko  oziroma človeško nemogoče.

 

Skratka, Goran je predlagal, da enostavno zmečeva kramo v mojo razmajano “katrco” se odpeljeva na Mežaklo in  raziščeva brezno. Kar tako, kot da naju do vhoda pripelje Slovenska planinska pot. No, kot vedno poprej, se tudi tokrat ni zmotil!

 

Resnično ne vem, kje je ta človek uril svoje prvinske intuitivne čute, a avto naju je skorajda sam pripeljal skozi - kot po naključju odprto - zapornico na gozdno cesto pod Oblek, kjer je Goran v svojem značilnem slogu ukazal  naj  ustavim. Ravno v gozdu, nad katerim sva parkirala avto, je - spet ne vem kako - ugledal gozdne delavce. Simpatične fante sva zmotila ravno pri malici, in sprva so v naju le začudeno strmeli. Ko pa sem jim povedal, kaj iščeva, se jim je vse skupaj  zdelo že skorajda preveč nenavadno za sredino jutro v pozabljenih gozdovih Mežakle. Nameraval sem se že posloviti in jim pustiti za dober apetit potreben mir, ko je Boštjan, najzgovornejši med njimi, začel pripovedovati o luknji tam zraven.Vanjo naj bi “vrgel veliko brino (smreko), ki da je kar izginila v črni luknji”. Navadno se  takšnim “pravljicam” le skrivoma  nasmiham, Boštjanovi pa sem  prisluhnil, kakor bi mi bil pravil o skritem zakladu pod Oblekom. Samo danes in lansko leto enkrat, da so podirali drevje tod, in da imava res srečo, da sva naletela ravno njih, kajti vhod v jamo so “pametno” zakrili z vejami, da “ne bi kdo še noter padel!”

 

Od trenutka, ko sem podložil kamen pod avtomobilsko gumo, še ni minilo četrt ure, ko  me je Goran že poklical k sebi v strmino. S strastjo, lastno najbrž le jamarjem, sva odmetavala vejevje iz široke špranje. Nisva več zdržala, in vrgla sva prvi kamen v globino. Zgovorna tišina je povedala vse kar sva takrat želela vedeti. Po skoraj štirih desetletjih sva prebudila zaspanega velikana!      

 

   

 

ČAČO