Društvo za raziskovanje jam Bled ZGOVORNA
TIŠINA Ko
sem prijatelje jamarje na naših
rednih sredinih zasedanjih prvič povprašal po Breznu pod Oblekom, so po večini
le zmajevali z glavo in odgovarjali
v stilu: “Pozabi!” ali pa: “Najmanj trikrat smo bili že tam okoli - z
specialko, kompasom in opisom poti - pa nismo našli ničesar breznu
podobnega!” Priznam, fantje so mi takrat skorajda pobrali ves pogum in iskanje
jame sem nameraval pomakniti tja na
konec poletja, češ, “če mi bo slučajno ostalo kaj časa!”
Vendar
pa je čudovito zrisan načrt, ki sem ga fotokopiranega vselej nosil s seboj v
hlačnem žepu, deloval name skorajda hipnotično. Najti najglobje brezno na Mežakli,
takšnega z nam jamarjem tako privlačnim “vprašajčkom” narisanem pri
najnižji točki jame, pa k sreči ni bil samo moj sen.
Dolgolasi
korenjak, kateremu se imam zahvaliti, da že nekaj let svoj prosti čas
zapravljam z jam®arijo, se je bil zopet pojavil z eno svojih navidez
“norih” idej, katere pa, izgovorjene
iz njegovih ust, navadno sploh ne zvene več tako stripovsko
oziroma človeško nemogoče.
Skratka,
Goran je predlagal, da enostavno zmečeva kramo v mojo razmajano “katrco” se
odpeljeva na Mežaklo in raziščeva
brezno. Kar tako, kot da naju do vhoda pripelje Slovenska planinska pot. No, kot
vedno poprej, se tudi tokrat ni zmotil!
Resnično
ne vem, kje je ta človek uril svoje prvinske intuitivne čute, a avto naju je
skorajda sam pripeljal skozi - kot po naključju odprto - zapornico na gozdno
cesto pod Oblek, kjer je Goran v svojem značilnem slogu ukazal
naj ustavim. Ravno v gozdu,
nad katerim sva parkirala avto, je - spet ne vem kako - ugledal gozdne delavce.
Simpatične fante sva zmotila ravno pri malici, in sprva so v naju le začudeno
strmeli. Ko pa sem jim povedal, kaj iščeva, se jim je vse skupaj
zdelo že skorajda preveč nenavadno za sredino jutro v pozabljenih
gozdovih Mežakle. Nameraval sem se že posloviti in jim pustiti za dober apetit
potreben mir, ko je Boštjan, najzgovornejši med njimi, začel pripovedovati o
luknji tam zraven.Vanjo naj bi “vrgel veliko brino (smreko), ki da je kar
izginila v črni luknji”. Navadno se takšnim
“pravljicam” le skrivoma nasmiham,
Boštjanovi pa sem prisluhnil,
kakor bi mi bil pravil o skritem zakladu pod Oblekom. Samo danes in lansko leto
enkrat, da so podirali drevje tod, in da imava res srečo, da sva naletela ravno
njih, kajti vhod v jamo so “pametno” zakrili z vejami, da “ne bi kdo še
noter padel!”
Od
trenutka, ko sem podložil kamen pod avtomobilsko gumo, še ni minilo četrt
ure, ko me je Goran že poklical k
sebi v strmino. S strastjo, lastno najbrž le jamarjem, sva odmetavala vejevje
iz široke špranje. Nisva več zdržala, in vrgla sva prvi kamen v globino.
Zgovorna tišina je povedala vse kar sva takrat želela vedeti. Po skoraj štirih
desetletjih sva prebudila zaspanega velikana!
ČAČO
|