|
Ognjeni rov Zagreti in polni pričakovanj da bomo v Šimnovi jami našli še kakšno nadaljevanje, v labirintih pod Mežaklo, smo štirje jamarji hiteli po bregu navzgor proti jami. Pred jamo, ko smo se oblačil v pajace je Mojca - Špn rekla: "Dons bo pa noro, free style!" Ker smo nameravali ostati v jami dlje časa, smo vzeli s seboj tudi eno piksno karbida za rezervo. Spustili smo se v jamo in hitro prešli že znane dele in prišli v spodnjo etažo, kjer se prične ožina. S seboj smo imeli dve transportki in prišel je čas menjave. Svojo, v kateri je bila tudi piksna karbida, sem podal Matjažu. Po nekaj metrih sem se ustavil in pogledal nazaj, za mano je bil Špn, nato Matjaž in na koncu je bil Jur. Opazil sem, da se Matjaž opira na transportko in ga opozoril, naj jo vleče po suhem in ne po vodi. Vendar je bilo prepozno. Splazil sem se čez meter in pol širok del potočka, ki teče po jami, in še malo naprej in se ustavil. Hotel sem namreč videti, kako bodo ostali premagali vodo, ne da bi se zmočili. Mojca se je ravno plazila čez, ko je Matjaž opazil, da se iz transportke vali bel dim. Hotel je vprašati kaj je to, vendar se je preden je rekel "k", silovito odprla transportka. Najprej se je zabliskalo, naredilo bum in nastala je tema. Prišlo je do panike in dretja in niso slišali, ko sem jim pravil, naj ne prižigajo karbidke. Še enkrat je naredilo bum. Takrat je pričela goreti tudi transportka. Zaradi velike količine vode v transportki se je plin proizvajal zelo hitro in počilo je približno na vsakih pet sekund. Jur je prijel transportko in jo pogasil tako, da jo jo pomočil v vodo. Transportka je res nehala goreti, vendar sedaj je gorela voda, ki jo je Matjaž hotel pogasiti kar s škropljenjem. Jur in Matjaž sta se umaknila nazaj, jaz sem se splazil naprej do manjše dvoranice. Od tam sem še vedno slišal eksplozije. Ko se je zadeva umirila, po sedmih eksplozijah, sem pomolil glavo v ožino in zakričal "hej."Kmalu je sledil odgovor: "Goran, p...a ti materna, nič ne vidim, da me nikol več ne pustiš same!" je rekel Špn iz rova. Ko sem ugotovil, da vidi, le da nima, oziroma ne more prižgati luči, sem ji rekel, da pridem po njo, če ne bo prižigala karbidke. Z baterijsko svetilko na čeladi sem se odpravil v zakajeni rov, kjer je bila vidljivost zaradi dima zmanjšana na kakih 10 cm. Pretipal sem stene in šel proti Španovemu glasu. Nisem je videl, le slišal sem, da je pred mano. Počasi sem šel ritensko nazaj, ona pa za mano. Videl sem jo šele, ko je prišla iz rova. Takoj je rekla, da je vedela da bo danes nekaj posebnega ,se začela smejati in dejala:"To j' pa bol k' pa James Bond". Nasmejal sem se ji in ji povedal, da še ni konec, saj sva morala priti nazaj. Sprva sva mislila, da bo dim odneslo stran od naju, vendar je bilo ravno obratno. Nadihala sva se ne tako zadimljenega zraka in se zapodila v rov proti Jurju in Matjažu. V rovu je nama počasi zmanjkalo sape in začela sva dihati. Kmalu je nastopila slabost in vrtoglavica, zato čez pet metersko stopnjo nisva splezala. Jur mi je vrgel vrv, ki sem jo privezal, da sva se spustila dol. Ko smo prišli iz jame, sem opazil, da sem edini, ki nisem opečen, saj sem bil od centra dogajanja oddaljen kakih 5 m. Bilo je polno smeha in veselja, da smo jo odnesli le z manjšimi poškodbami. Kasneje je Matjaž povedal, kako se je transportka odprla. Ogenj je najprej planil gor in se ob stiku s stropom razširil na vse strani. Takrat je hitro potopil glavo v potoček globok kakih 15 cm. Rekel je, da potem ni vedel, ali bi dal glavo iz vode ali ne, saj zgoraj je ogenj, on pa je v vodi, kar mu je bolj domače, saj je potapljač. Imeli smo nesrečo v sreči in sklenili, da imamo na ta dan vsi skupaj svoj drugi rojstni dan.
Goran
|
